Omemba: Miha Mazzini

»Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh.«

»To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo.«

»Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo?«

»Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku.«

»Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh.«

»To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo.«

»Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo?«

»Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku.«

»Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto.«

»Vem, kaj ni smisel življenja. Kopičenje denarja in stvari, zvezdniško življenje, fotografije na naslovnicah in tolikšen strah pred samoto in tišino, da se nikdar v življenju ne vprašaš. Kaj naj storim s tem svojim kratkim časom na zemlji.«

»Ob ponovni izdaji se počutim počaščenega.«

»Katarina piše, jaz pa sem se posvetila gledališču. V tem romanu sta zastopani obe veji, del romana je drama in del drame je roman.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto.«

»Vem, kaj ni smisel življenja. Kopičenje denarja in stvari, zvezdniško življenje, fotografije na naslovnicah in tolikšen strah pred samoto in tišino, da se nikdar v življenju ne vprašaš. Kaj naj storim s tem svojim kratkim časom na zemlji.«

»Ob ponovni izdaji se počutim počaščenega.«

»Drobtinice po eni strani roman, ki je izjemno navezan na čas in prostor, ki ga opisuje, po drugi strani pa ima nekaj univerzalnega, tako kot vsaka dobra zgodba, in ta univerzalnost je v njem iskanje samega sebe.«

»Katarina piše, jaz pa sem se posvetila gledališču. V tem romanu sta zastopani obe veji, del romana je drama in del drame je roman.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Njene zgodbe so presunljive in intelektualno zahtevne, a hkrati berljive in predvsem globoko človeške – so torej v duhu ustvarjalnosti, ki jo je s svojo občutljivostjo za človeka in svet utelešala tudi Maruša Krese.«

»Njene zgodbe so presunljive in intelektualno zahtevne, a hkrati berljive in predvsem globoko človeške – so torej v duhu ustvarjalnosti, ki jo je s svojo občutljivostjo za človeka in svet utelešala tudi Maruša Krese.«

»Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.«

»Angelsko serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke.«

»Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala.«

»Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.«

»Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.«

»Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.«

»Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.«

»Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.«

»Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala.«